Aluvijski izvor zemlje in prisotnost primernih drevesnih esenc, naredijo visoko Ferraro eno najpomembnejših področij za pridelavo drobnega belega tartufa (Tuber Magnatum). Že Vittadini je v traktatih o tartufih opozoril na sotesko Gamberone, kot enega izmed krajev, kjer je bila najdena ena najbolj okusnih vrst belega tartufa. Komercialno cenejši, a odličen za gastronomijo je gladek črni tartuf (Tuber macrosporum), ki ima prazen vonj, a je nepogrešljivega okusa. Te vrste najdemo v ostankih gozdnih žarišč in obrežnih območjih ob reki Po, kjer kemijsko-podnebne razmere in prisotnost belih topolovin vrb omogočajo enostaven razvoj mikorizzične simbioze med glivicami hife in koreninskim sistemom rastlin simbiontov. Pogosto jih najdemo tudi po bulvarih vasi, v javnih in zasebnih parkih, zlasti tam, kjer rastejo lilije. Na območju Mesolano Delta je borov gozdni tartuf (Tuber albidum), ki je običajno precej majhen in ima rahel, aromatičen vonj, zelo prijeten okus in, čeprav je manj dragocena sorta kot beli tartuf , v gastronomiji še vedno velja za odličnega. Na vseh območjih visoke Ferrare najdemo tudi druge posebne vrste tartufov. Ob koncu zimskih obdobij lahko najdemo črni tartuf (Tuber Brumale), med septembrom in januarjem pa poletni tartuf (Tuber aestivum).
